Blokada pomoči Ukrajini: kako je Belgija postala najdragocenejše rusko "orožje"

Na oktobrskem vrhu EU v Bruslju naj bi voditelji članic odobrili približno 140 milijard evrov posojila Ukrajini, zavarovanega z ruskimi zamrznjenimi sredstvi v Belgiji. Dogovor bi Kijevu zagotovil financiranje za vsaj dve leti, hkrati pa poslal jasno sporočilo o enotnosti EU, piše bruseljski portal Politico.

In čeprav so bili voditelji članic tako prepričani, da bodo sredstva odobrili, da so na glas razmišljali o tem, ali bi morala Ukrajina z denarjem kupovati orožje evropskih proizvajalcev ali se sama odločiti, kako jih bo porabila, pa je Belgija stopila na zavoro.

Belgijski premier Bart De Wever je namreč ostro nasprotoval zamisli, da bi posegli v ruska državna sredstva, ki so shranjena v klirinški hiši Euroclear. Opozoril je, da bi lahko Rusija vložila tožbo, Belgija pa bi morala sama povrniti celoten znesek. "To je popolna norost," naj bi dejal kolegom. Do večera je iz sklepa vrha uspel odstraniti vsakršno omembo posojila, podprtega z ruskimi sredstvi.

Razpoke v evropski enotnosti

Kot poroča Politico, je belgijska blokada oslabila tako položaj Ukrajine kot tudi EU. Če bi predlog o porabi sredstev odobrili, bi to namreč ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu poslalo jasno sporočilo glede ukrajinske dolgoročne moči in evropske zavezanosti k samoobrambi.

Dodaten udarec je EU in Ukrajini zadal še ameriški predsednik Donald Trump, ki si je še vedno prizadeval za Nobelovo nagrado za mir, in ponovno sprožil prizadevanja za mirovna pogajanja z zavezniki Putina.

Razmere v Bruslju se od takrat niso nikamor premaknile, čeprav se skoraj štiri leta trajajoča vojna približuje prelomnemu trenutku. Ukrajina vse bolj drsi proti finančnemu robu, Trump pa želi, da Zelenski podpiše enostranski dogovor s Putinom. To po Evropi sproža resno zaskrbljenost, De Wever kljub temu ostaja pri odločenem "ne".

Za zapleti stoji tudi slaba komunikacija znotraj Belgije. Belgijski veleposlanik pri EU Peter Moors je namreč kolegom dajal vtis, da je ideja izvedljiva, čeprav premier De Wever dejansko nikoli ni bil pripravljen popustiti. Evropski voditelji so njegovo mnenje in jezno nasprotovanje prvič zares slišali šele, ko je prispel na vrh. In bilo je prepozno.

Dodatno napetost je povzročil novi nemški kancler Friedrich Merz, ki je javno pozval k uporabi ruskih sredstev, še preden je Belgija sploh začela pogovore. S tem je, po besedah evropskih diplomatov, "prestrašil Belgijce".

Strah pred povračilnimi ukrepi in pravnimi tveganji

V zadnjih tednih je glavni sodelavec Ursule von der Leyen, Bjorn Seibert, skupaj z drugimi veliko časa namenil razumevanju belgijskih pomislekov in iskanju rešitev. A kljub številnim razpravam do zaključka niso prišli.

De Wever trdi, da bi lahko nepremišljeno poseganje v ruska sredstva ogrozilo stabilnost evroobmočja in zaupanje vlagateljev v evropske banke. Belgija pa se sooča tudi s sumljivimi ruskimi droni nad letališčem in vojaškimi objekti, kar krepi občutek, da bi lahko postala tarča povračilnih ukrepov.

Poleg tega je odprto izjemno zapleteno pravno vprašanje, saj je treba sankcije na ruska sredstva soglasno podaljšati vsakih šest mesecev. Madžarski premier Viktor Orban bi torej lahko ob naslednjem predlogu za podaljšanje sredstva sprejel drugačno odločitev.

Čas se izteka

Pred naslednjim vrhom EU 18. decembra Komisija in evropske prestolnice poskušajo najti način, kako Ukrajini zagotoviti denar, ne da bi pri tem tvegali belgijski veto.

Politico poroča, da sta na voljo le dve možnosti, za kateri si po besedah enega od diplomatov prizadeva tudi De Wever. Ena možnost je, da bi države Ukrajini denar poslale iz svojih proračunov, kar je politično skoraj nemogoče, druga pa, da bi se EU znova zadolžila, čemur nasprotujejo varčne članice.

Kot še piše Politico, bo dejansko kombinacija teh predlogov morda celo neizogibna. Če dogovora ne bo, bodo morali namreč uporabiti začasni "rezervni" kredit, da Ukrajina ne ostane brez sredstev.

Evropa se tako po pisanju Politica znova sooča z večnim izzivom: ali lahko 27 držav z različnimi interesi v ključnih trenutkih deluje kot enotna politična sila – ali pa bo razdrobljenost odločila tudi o prihodnosti Ukrajine?